OVADENA SODNIKA OKROŽNEGA IN VIŠJEGA SODIŠČA RS V LJUBLJANI
V Ljubljani je 30.11. 2010 član enega od društev Zveze srbske diaspore Slovenije zoper dveh sodnikov , ki so presojala v pravdnem postopku vložil prijavo in kazenske ovadbe. Navedeni član v svojemu primeru meni, da sta sodnika delala nezakonito in pri tem kršila veljavno zakonodajo RS. Zaradi postopka, ki je v toku sodnike in člana (ovaditelja) za enkrat ne bomo imenovali.
Kazenska ovadba zoper sodnika Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in prijava personalnemu sodnemu svetu Višjega sodišča v Ljubljani.
Osnova suma ovadenih dveh sodnikov je:
1. Storitve kaznivega dejanja s storilstvom, z naklepom po 20. in 25. členu KZ;
2. Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu ZK;
3. Kršitev enakopravnosti po 266. členu ZK;
4. Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu ZK;
Smatram, da se nezakonitosti takšne ali drugačne dogajajo zaradi splošne neodgovornosti.
Prelepa »demokracija« za večja odškodovanja in nezakonitosti ne odgovarja noben. Sodniki se sprehajajo po sodiščih kot bogovi na višinah, ki so nezmotljivi. Plačani so celo več kot poslanci. Trajni mandat in primerne osebne dohodke si bodo sami določili. Videti je, da njihova odgovornost ni pomembna, kajti odgovornosti in tak ni. Odgovarjajo le majhni ljudje, ki mu država sleče tudi spodnji veš, če je to potrebno. Pričakovati je nekoč, da nas rešijo pravični in boljši ljudje. Za enkrat, naj živi moč, pravica lahko počaka. Za razmislek, nekaj vprašanj:
Ali je Slovenija pravna država? Ali je Slovenija demokratska država? Kdo izvaja kontrole nad delom posameznih neprimernih Sodnikov? Ali lahko vsak pride do pravične Sodbe? Kakšna je torej odgovornost sodnikov?
Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave med drugih izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.
Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost.
Piše: Persa Derjanović